Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. april ― Slovenskega akademskega slikarja Aleksandra Červeka (rojen 1960) so likovni kritiki poimenovali umetnik črnine ter že kmalu v njegovem slikarskem ustvarjanju prepoznali izjemnost ter ga umestili v sam vrh slovenske sodobne umetnosti. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 2021, ki je najvišje priznanje Republike Slovenije za vrhunske umetniške dosežke in pomeni obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Njegove likovne začetke umeščamo v figuralno slikarstvo, od katerega pa je relativno hitro prešel v abstrakcijo in konec osemdesetih let prejšnjega stoletja začel ustvarjati črne slike, ki jih je poimenoval preprosto Slika. Po barvni figuraliki (1985–1987) in kratkem obdobju t. i. kontrolirane geste (1987–1989), v katerem se v maniri informela pripovednost njegovih del postopoma izgubi, je skrajno zreduciral likovna sredstva in pričel ustvarjati minimalistična črna platna v oljni tehniki. Červek je skozi desetletja svoj racionalno načrtovan ter fizično in mentalno naporen ustvarjalni proces, pri katerem od leta 1990 naprej uporablja izključno slikarsko lopatico, izpopolnil do te mere, da so njegove črne slike dobile filigransko dovršeno ter izjemno taktilno nitkasto teksturo. S postopno organizacijo slikarskih potez v oblike spiral, lokov in stožcev, ki jih umetnik vnaprej skicira na prazno platno, pa pride do izraza tudi prostorska dimenzija črnih slik. Ob ustrezni osvetlitvi se igra svetlobe ujame v brazde črnih platen in se odbija nazaj v prostor gledalca. Slikarski proces umetnika zaradi ponavljajočega se ritma zarezovanja v barvno materijo spravi v prav posebno stanje zavesti, podobno transu ali meditaciji. Ko umetnik ujame ritem, se mentalno odpre. Červekove črne slike tudi zelo dobro utelešajo tradicionalni japonski estetski princip, imenovan wabi-sabi, ki spodbuja k meditaciji in iskanju lepote v nedokončanosti in neizrekljivem. Červek z izvirnim nagovorom svetlobe in optičnimi iluzijami ustvari magične črne opne, skozi katere gledalec vstopa v polja me

Hiša kulture v Pivki, 26. april ― osebna razstava Jurij Hartman: Od časa do časa9. – 30. 5. 2025 otvoritev 9. 5. ob 19. uri kustosinji Mojca Grmek in Silvija Šutej Jurij Hartman je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafičnega oblikovanja, instalacije in multimedijske produkcije. V svoji umetniški praksi povezuje vsa ta področja in jih prepleta z zanimanjem za teoretska polja kulturne analize, medijske teorije in semiotike. Na splošno v svojih delih raziskuje medijsko posredovano podobo, strukturo njene vsebine in vlogo tehnologije ter različnih vmesnikov pri tem, ter učinke, ki jih ima na naše dojemanje in percepcijo. Na razstavi v Hiši kulture umetnik ustvari potovanje skozi tri razstavne prostore, na katerem se gledalec sooči z različno posredovanimi medijskimi vsebinami in svojimi odzivi nanje. V prvi sobi umetnik razstavi izbrana dela iz serije 010058211020, ki prikazujejo tehnološko ozadje različnih vizualnih podob. V diptihih predstavlja digitalne vektorske in fotografske podobe ter njihove tehnološke kode v besedilni obliki, kjer se omeji zgolj na določen segment dela, ki ga pogojuje enoten format serije. V triptihih iz iste serije neskladje med podobo in tehnološko kompleksnostjo njenega ozadja predstavi na primeru filma oziroma videa. Za prikaz časovnosti tovrstne podobe vzame 5 minut in 8 sekund iz filma Dr. Strangelove (1964) oziroma 8 sekund video dokumentacije dela Six Books on 1968 (1969) umetnice Hanne Darboven, jih z optičnim branjem zamrzne in zloži v novo kompozicijo. Tako se izbrani del filma oziroma videa spremeni v statično podobo, pri čemer pa je njegova dinamika prek postopkov kadriranja in montaže ohranjena. V drugi sobi se gledalec sreča z video instalacijo, ki vključuje izmenično črno-belo animacijo na 4 ekranih in zvok, oboje skupaj pa mu ponuja sinestetično čutno izkušnjo medijsko posredovane vsebine. V zadnji sobi se sprehodi skozi 8 monolitnih stebrov, osvetljenih z močnimi reflektorji, ki ustvarjajo ostre sence. Ta postavitev,